Z Blažem in Dejanom smo se v Caracasu, ki razen nekaj nevarnih predelov, kjer te lahko oropajo, nima kaj prida ponudbe za popotnike s plitvim žepom, zadržali samo toliko, da smo na črnem trgu zamenjali denar, saj je neuradni tečaj kar dva - do trikrat višji od uradnega. Prav slednje dejstvo postavi Venezuelo v domet nizkoproračunskega potovanja, kajti glede na uradne kazalce država sploh ni poceni.

Da bi se ognili izsiljevanjem tipa: »Pri meni ste pravkar nelegalno menjali dolarje, plačajte ali vas zatožim policiji,« smo si kontakt Arnalda priskrbeli že pred odhodom. Cvetoče črnoborzijanstvo z devizami je posledica nesrečne odločitve političnega vrha, da uradno vsakemu državljanu dovoli nakup pičlih štiristotih dolarjev tuje valute letno. Kljub veri v verodostojnost Arnalda je celoten postopek deloval kot mafijski film z okleščenim proračunom. Posedli smo se v njegov kombi, ki je bil znotraj podoben mini dnevni sobi, nato je vstopil možakar, domenili smo se za tečaj, izmenjali in naslednji trenutek ga že ni bilo več.
Stil kombija je spominjal na proizvod ameriške avtomobilske industrije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kmalu smo ugotovili, da tovrstnih vozil mrgoli – ogromne ladje, spredaj kar klop namesto dveh sedežev. Novejša vozila po velikosti ter prostornini motorjev v večini primerov ne zaostajajo in takoj ti je jasno, da ne morejo biti prav varčni. To niti ni težava, saj je cena bencina en bolivar fuerte (uradno približno šestdeset centov) za deset litrov. Venezuela namreč zaenkrat še kipi od nafte in črpanje je paradni konj gospodarstva, ki galopira daleč pred ostalimi branžami. Posledično večino proizvodov uvažajo, čeprav so se razmere precej izboljšale od dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko so se dejansko ukvarjali zgolj z izkoriščanjem črnega zlata in ničemer drugim.
Še isti dan smo ujeli buscama (spalni avtobus) na severozahod države in se sredi noči prebudili v Coru. Prikupno staro kolonialno mestno jedro nakazuje prisotnost bogatih trgovcev v preteklosti in je kot tako v Venezueli izjema. Pod špansko oblastjo se v tej provinci namreč niso razvila bohotna mesta, kot se je to dogajalo drugod po latinski Ameriki. Venezueli je bil pridržan status plantaž z majhnimi naselbinami in Coro je z očem prijetno nostalgijo arhitekturne zapuščine kolonialistov prej izjema kot pravilo.
Tik poleg mesta peščene sipine, ki nakazujejo puščobo polotoka Paraguaná, začenjajo zemeljsko ožino. Najsevernejši celinski del države čuva rafinerije, vetrovne plaže, idealne za surfanje, jate roza flamingov in rožnato do mlečno belo vodo v naplavnih nižinah solin. Sonce pritiska ob plitvino in bregove okrasi s slano peno, preden vodi odtegne ogromne kristale soli.

Spalni avtobusi so začeli postajati stalnica pri premagovanju dolgih razdalj, na poti do Méride pa smo se prvič srečali z guardio nacional, nekakšnim križancem med vojsko in policijo. Dvakrat so nas poklical iz prometa na kontrolni točki, pregledali dokumente in povprašali: »Imate s sabo klime ali gospodinjske aparate?« čemur je sledil popoln pregled avtobusa. Zaradi bližine Kolumbije in posledično živahnih trgovskih poti za droge naj bi bile tovrstne kontrole kar pogoste. Kot smo uspeli spoznati v kasnejših dneh, so včasih tudi izjemno nadležne.
Pridelali smo šest ur zamude, preden smo dosegli visokogorsko mesto tisoč osemsto metrov nad morjem, ki se je specializiralo za adrenalinske športe in kot odskočna deska za planinarjenje v Andih, ki se od tod pnejo tja do Patagonije. Podali smo se v osrčje gora, do vasice Los Nevados.
Kmalu nam je postalo jasno, zakaj se tja ne more priti drugače kot s terenskim vozilom. Cesta je vsekana v strmo pobočje, ponekod je prostora le za širino terenca, vozišče je razrito od hudournih voda in samo izkušnjam voznika se lahko zahvalimo, da smo varno prispeli v andsko vasico.
Dokler se je popoldan kopal v soncu, je bilo ozračje dovolj prijetno, da smo si privoščili skok v bližnjo, uro hoda v dolino oddaljeno rečico. Takoj ko je padel mrak, smo občutili prelesti vlažnega zraka v kombinaciji s petimi stopinjami Celzija nad ničlo. »Klima se čez leto bistveno ne spreminja,« so trdili domačini, kar je dodalo nenavadnost dejstvu, da si niso omislili tople vode ali ogrevanja. Niti oken, ki bi tesnila vsaj pred zaletavanjem vetra. Še več: vse hiše so grajene tako, da imajo majceno osrednje dvorišče in posledično so skoraj vse stene sob zunanje. Grajene so iz mešanice zemlje in blata, brez kakršnekoli izolacije. Očitno so takšnega življenja vajeni, glede na to, da elektriko in internet imajo.
Navsezgodaj smo vzeli pot pod noge, odločeni, da osvojimo enega od vrhov. Z vremenom je kazalo dobro, toda po dveh urah so bile karte na novo premešane, saj je začelo najprej kapljati, kaj kmalu je lilo kot iz škafa. Ko smo se začeli bližati prelazu, je potegnil še veter, nepremočljive obleke pa so že kakšno uro prej izneverile svoj pridevnik. Odločili smo se za vrnitev v dolino. Prezebli smo se vrnili v Los Nevados, kjer so nam razodeli, da le uro od naše točke obrata pada sneg.
Adrenalinsko vožnjo nazaj smo pričakovali. Blato, ki ga je iz zbite zemlje naredilo celodnevno deževje, je dodalo povsem novo razsežnost in izzvalo obračanje terenskega vozila na ne povsem nedolžnih koncih.

Gore smo po prelazu na skoraj štiri tisoč metrih pustili daleč za seboj. Obzorje se je znebilo skalnih gmot. Horizonta ni kazilo nič, razen dreves. Ravnina, do koder seže pogled. Polna luna je ponoči razkrila širjavo neba, posejanega z malimi oblaki na platnu zvezd v vsej njegovi veličini in zapečatila njegovo razsežnost.
V Los Llanosu prostrano savano obvladajo le venezuelski kavboji llanerosi s svojimi čredami goveda. Noč je prijetno hladna, vendar jutro neusmiljeno prinese vročino in vlago. Ujeli smo deževno obdobje, zato je bilo vode in močvirnatega sveta na pretek. Živali se je trlo: kajmani, želve, raznotere kače, igvane, neomejeno ptic, obilica komarjev, rečni delfini, piranhe … Riba zloglasnega slovesa je v resnici krotka in se sramežljivo skrije, če oseba v vodi nima poštene krvavitve, ki bi ji vzbudila apetit. Kadar se znajdejo na krožniku, so ena najbolj slastnih rib, kar sem jih okusil. Še ena specialiteta teka po savani. Glodavčeva glava spominja na tisto morskega prašička, samo večja je okoli devetkrat. Kapibare tehtajo od šestdeset do sedemdeset kilogramov in so največji živeči glodavci na svetu.
Tudi med plazilci so prisotni rekorderji – anakonde zrastejo do trinajst metrov. Lovci so s strehe terenskega vozila poiskali sled poležane trave v močvari ob cesti. V škornjih in z dolgimi palicami so jo zasledovali, dokler jih ni pripeljala do kače. Dolga je bila tri metre in pol. Palice so služile zaščiti pred močnimi čeljustmi bitja, ki ga prav nič ni veselila vleka za rep iz goščave.
Nekaterih živali ni treba poiskati, saj še prerade prostovoljno vzpostavijo stik tretje vrste. Najbolj nezaželen insekt daleč naokoli je puri-puri, mikroskopsko majhna peščena mušica. Svojo majhnost izkoristi, da se usidra v kožo brez kakršnekoli zdrahe. Boj proti žuželki vsebuje malo tuširanja, ker naj bi jih postan vonj odganjal, in prepoved praskanja pikov. Nesrečni Holandec ni upošteval drugega navodila. Z neumornim praskanjem si je pridelal vnetje gležnja, ki je tako zatekel, da ni bil zmožen hoditi.
Nevšečnostim Los Llanosa smo ušli nazaj proti gorovju in zajahali iztekanje Andov. Mogoče je umik v blagi hlad razvezal jezik Carlosu, ali pa je bilo pivo, in zvečer se je razgovoril o ljubezenskem življenju venezuelskih moških: »Z Venezuelkami moraš biti potrpežljiv. Če ti je všeč, moraš počakati na namig, potem se lahko približaš, kajti ženska izbere. Samo na namig moraš počakati.« Pokazal je na lastnico posade (tako se tu imenujejo hiše, kjer oddajajo sobe): »Ona mi je že trikrat povedala, da je ločena. Mislim, da je to kar dober namig.« Vprašal sem ga, če ni poročen. »To ni problem. Moški v Venezueli imajo tudi druge ženske, ampak žena je ves čas najvišje, ostale so za zabavo. Vendar žena ne ve, kaj se dogaja. Moški vedo, saj si med sabo vse povejo. Ženske ne vedo ničesar, ker jim ne povemo.« Na komentar, da je težko obdržati več partneric naenkrat, je odvrnil: »Če imaš pri petdesetih še ženo, je čas, da se umiriš, kajti potem imata res močno zvezo.«

Za sedemnajst ur ždenja na avtobusu se je obetalo med Barinasom v Los Llanos in Ciudad Bolívarjem, zato smo se ponovno ob mraku krcali na buscama. Kontrolnih točk guardie nacional smo bili vajeni že od prej, toda tokrat so se nam zgodile kar štiri. Na prvi so nam pregledali nahrbtnike in odkrili, da pri sebi nosimo devize. Eden od vojakov nas je izčrpno zaslišal, koliko denarja imamo pri sebi, in na koncu smo jim morali pustiti pet evrov na glavo za »zbirko bankovcev«, sicer nas ne bi spustili nazaj na avtobus. Ko sem vrnil nazaj v vozilo, me je sopotnik takoj vprašal, koliko smo morali dati za podkupnino. Baje se tovrstna izsiljevanja dogajajo precej pogosto, saj so plače vojakov in policistov borne.
Ko so nas drugič ustavili, odpeljali iz avtobusa ter začeli pregledovati nahrbtnike, sem pomislil, da bom moral na novo zastaviti proračun potovanja, če se bo tako nadaljevalo. K sreči tokrat niso hoteli nobenih prispevkov v zbirke, vendar je res tudi to, da smo oboroženi s predhodno izkušnjo vse spravili v žepe, ki jih očitno nikoli ne pregledajo. Ob tretjem postanku smo jo odnesli le s preverjanjem potnega lista, četrtič pa smo spet zapustili vozilo. Postrojili so nas ob avtobusu, postaviti smo se morali z rokami na pločevino in razkrečiti noge, da so nas pretipali. Na koncu so izločili tri domačine in avtobus je pot zaključil brez njih.
Ciudad Bolívar je uporabil svoj šarm z lepo ohranjenim in ozaljšanim starim mestnim jedrom. Stavbe okoli osrednjega trga, ki ga čuva vsaka naselbina, in se imenuje Plaza Bolívar, prekipevajo od zgodovinskosti. V eni njih je bil zaprt pomemben general v borbi za venezuelsko osamosvojitev izpod kolonialnega jarma. Druga je nudila prostore prvemu Angosturškemu kongresu, ki je osnoval samostojno vlado. Predsedoval ji je Simon Bolívar in vodil Veliko Kolumbijo. Sestavljale so jo današnje Kolumbija, Ekvador in Venezuela, vendar ni vzdržala niti desetletje, preden je razpadla na posamezne dele. Dokončni razkroj države je Simon Bolívar poskusil obrniti z diktatorstvom, kar ni ugodno vplivalo na njegovo priljubljenost, zato so ga izgnali iz rodne grude. Vseeno so mu po smrti kmalu vrnili status glavnega heroja revolucije, ki je znal spretno izkoristiti konec Napoleonovega sprehoda čez Evropo in tam nabral orožje ter veterane za upor. Poleg držav Velike Kolumbije je z vojskovanjem osvobodil še Peru in Bolivijo. Danes o njegovi pomembnosti ni dvoma in njegovo ime nosijo država, gora, mesto, vsi osrednji trgi v rodni Venezueli, denarna enota, za dobro mero pa Venezuelci sebi rečejo Bolivarci.

Ker je dostop do Canaime možen le po zraku, smo poleteli nad Ciudad Bolívar, nato prek ogromnega jezera Embalse de Guri. Kmalu zatem se je začel pragozd, ki so ga kazili posamezni poseki in nakazovali, da človek počasi, a vztrajno prodira v odmaknjene predele. Zaenkrat prostrane gozdove varuje oznaka narodni park, toda samo vprašanje časa je, kdaj bodo ostala nahajališča surovin dovolj pičla, da bodo padle legalne ovire. Območje je bogato z naravnimi viri, od katerih izstopa zlato.
Pemónski Indijanec Jorge je okusil življenje svobodnjaških iskalcev žlahtne kovine, ki srečo preizkušajo na obronkih zaščitenega območja. Leta ročnega precejanja rečnega proda so mimo in dandanašnji postopek, ki ga je razodel Jorge, je precej hitrejši: »Divji iskalci zlata s stroji filtrirajo reke. Z ogromnimi cevmi srkajo rečno dno in ga izvržejo na tresalnike, ki izločijo zlata zrna. V enem dnevu lahko naberejo tudi do tri pesti čistega zlata. Zaslužijo bajne vsote, ampak delo je zelo naporno. Toda z denarjem niso varčni, hitro ga porabijo za pijačo, droge in ženske. Če najdejo zlato žilo, začnejo sredi gozda kopati jamo, ki raste v nedogled. Oblikuje se zaselek, saj se novica hitro razširi. Sredi divjine štiriindvajset ur na dan hrumijo stroji in glasna glasba se razlega naokoli. Naredijo letalsko stezo in letalo z ženskami lahko prileti kar k rudniku. Dogajanje običajno prekine vojska, ki kopačem da štiri dni časa, da odidejo, sicer prizorišče zbombardirajo. Vendar je tovrstno kopanje tako dobičkonosno, da ga ponavljajo vedno znova. Kopači so namreč take narave, da hitro zapravijo imetje ali pa jim ga pokradejo prostitutke, ko pijani zaspijo. Ker so kopači večinoma Indijanci, je zame zelo nevarno iti v veliko mesto, saj ljudje mislijo, da sem poln denarja in hitro se zgodi, da te kdo oropa ali celo ubije.«
Povsem drugačne narave je delo s turisti in skupnost v Canaimi ima srečo, da je izhodišče do najvišjega slapa na svetu. Slap Angel smo dosegli z vožnjo proti toku reke Currao. Voda je črna, proti bregu z dviganjem dna počasi preide v rjave odtenke rdeče in nazadnje rumene. Za neobičajno obarvanost je kriv tanin. Sestavino v evropskih razmerah najbolj poznamo iz vina, tu pa jo za zaščito proizvaja večina rastlin, saj povzroča prelahkotno prebavo.
Resda slap Angel pada uglednih 979 metrov, toda brez etikete bi bil povsem povprečen slap, le eden izmed mnogih, ki hitijo prek robov mizastih gora. V enem od trenutkov, ko smo se po obilnem deževju vračali vzdolž reke, jih je bilo moč z enim samim pogledom zaobjeti kar petnajst. Precej bolj presunljiva je laguna v Canaimi, kjer so slapovi bolj široki kot visoki in sprehod za njimi razgrne spoštljivo moč padajoče vode.
Skalne gmote, ki se dvigajo nad pokrajino juga Venezuele, so posebne nravi. Vrhovi so ravni platoji z odsekanimi previsnimi stenami na vseh straneh. Geološko spadajo med najstarejše zaplate zemlje, saj naj se ne bi kaj prida spremenile že od časov praceline Pangee , ki so jo tlačili prvi dinozavri. Verjetno je ta navezava vodila literarno pero Arthurja Conana Doylea, ko je spisal novelo Izgubljeni svet, kjer odprava na Roraimo odkrije preživele orjaške plazilce in plemena praljudi.

Resničnost na Roraimi je malenkost manj eksotična. Poseljujejo jo endemične živali in rastline – sedemdeset odstotkov življa je prisotnega samo tam in nikjer drugje na svetu. Pot do izhodišča za pohod na tepui, kot mizaste gore imenujejo Pemóni, je zopet terjala spanje na avtobusu. Pragozd okrog vršacev, ki s svojo pojavo burijo domišljijo, je zamenjala suha savana.
Zavoljo nižanja stroškov smo za turo namenili štiri namesto običajnih šestih dni. Prav tako nismo najeli ne nosačev ne kuharja, kot je običajno. Konzerve s tuno in kruh smo kupili v Santa Eleni, vendar tam nismo uspeli dobiti sadja. Da ne bi izgubljali preveč časa, smo šli naprej do San Francisca de Yuruani in se nadejali, da bomo tam lahko med pusti živež dodali vitamine. Spet nam je spodletelo, toda vodič Edilio je zagotovil, da je on na istem in se da tudi brez. K sreči je s seboj vzel pikantno salso z mravljami, ki smo jo konec drugega dneva z veseljem dodajali k kruhu in ribam.
Zadnje tri ure vzpona je zaznamovalo grizenje kolen skozi meglo. Trud je bil poplačan takoj, ko smo dosegli vrh. Roraima nas je toplo pozdravila z nekaj minutami sonca, potem pa se je pod taktirko vztrajnega vetra vrnilo neprestano beganje meglic in oblakov. Labirint, ki ga je voda vdolbla v črno kamnino, je bil mestoma popestren s kotanjami stoječe vode, spet drugje so se postavljale skale nenavadnih oblik ali votline z idealno zaščito za šotor in bilo je, kot bi stopili na drug planet.
Preden smo začeli s hojo do vznožja Roraime, smo morali mimo kontrolne točke na vhodu v narodni park, kjer te brez vodiča ne spustijo naprej. Tam smo srečali ruski par, ki se je poskušal pretihotapiti, vendar so ju stražarji zalotili. Vzeli smo ju v našo skupino, vendar se je to na koncu izkazalo za medvedjo uslugo Ediliu. Že na začetku sta bila dekle in fant zelo tečna zaradi cene. Brez primernega obuvala nista delovala pripravljena za vzpon, saj sta imela samo poletne sandale, on pa še mokasine, ki jih je nataknil pri spolzkem spustu, ko mu je enkrat že skoraj usodno spodrsnilo. Toda imela sta meter veliko mačeto in kotliček, v katerem sta si vsak dan skuhala kavo. Svojo nenavadnost sta potrdila zadnjo noč. Ko so še zadnji ljudje v kampu odšli spat, sta pobegnila in prehitela jutranji prihod stražarjev na vhod narodnega parka. Kljub deževni noči sta nabrala dovolj prednosti, da sta prepešačila še dodatnih trideset kilometrov in ujela avtobus proti severu države. Vse v izogib plačilu vodiča (približno 60 eur na osebo), po drugi strani sta bila pred tem na Los Roques, koralnem grebenu, ki je najdražja izbira v Venezueli. Njuna logika izbire varčevanja na račun pemónskega indijanca, ki se preživlja s tovrstnim vodenjem, me še vedno bega. »Spet ista zgodba,« je komentiral Edilio, saj se baje tovrstni prebegi zgodijo čestokrat.

Takoj po vrnitvi nas je čakala stalnica dolgih razdalj – spalni avtobus v smeri Tucupite. Minil je že več kot teden, odkar smo zadnjič videli posteljo. Vsakdanje prenočišče Indijancev Guarao v delti reke Orinoco ni obetalo spremembe. Viseča mreža je bila vseeno boljša kot šotor ali avtobus, kjer vozniki brez izjeme ponoči preizkušajo, katera je najnižja temperatura, ki jo lahko dosežejo v kabini. Topla obleka je nuja na nočnih avtobusih, toda zunaj, v viseči mreži je odeja koristna samo drugo polovico noči. Bil sem prepričan, da že obvladam skrivnost krepčilnega spanca v tovrstnem ležišču. Smuknil sem pod mrežo proti komarjem in se ulegel diagonalno. Zjutraj sem se zbudil z okoli sto (prešteto) piki na kolenu, saj sem ga imel vso noč prislonjenega na mrežo, ki načeloma ščiti pred komarji, in bil glavna menza za kri sesajoče žuželke.
Guarao sebe ne imenujejo zaman ljudstvo kanujev. Kanuji so njihovo tradicionalno prevozno sredstvo po razvejanih kanalih, saj bujni pragozd z razmočenimi tlemi v ozadju njihovih domovanj ne omogoča potovanja po zemlji. Po drugi strani pa lekarna za hišo prinaša paleto naravnih zdravil v bogati flori, ki vsebuje vse od antiseptikov do kontracepcijskih sredstev. Tudi glavni gradbeni material – palma, raste vsepovsod. Iz nje med drugim delajo kakovostne viseče mreže in večnamenske stebre. Včasih je zaradi v delto prodirajoče bibavice domovanje potrebno zgraditi v koliščarskem stilu. Toda stebri ne držijo samo tal pod nogami, ampak tudi streho. Prekrita je s palmovimi listi, kar predstavlja vso zaščito pred vremenom. Sten ni, zato ni prostorov, niti vrat ali oken. Vsak mimoidoči ima pregled nad celotnim dogajanjem v domovanju in zasebnost je v delti gotovo tuj pojem. Starodavna gradnja še vedno prevladuje, čeprav se med novejšimi hišami in predvsem javnimi zgradbami, kot je šola, širi ideja zaprtega doma.
Izlet v delto reke Orinoco smo si zagotovili prek lokalne turistične agencije. Tovrstni prijem smo uporabili večkrat, kot sem pričakoval, ko smo začeli potovanje. Venezuela je namreč država velikih razdalj in pogosto preračun pokaže, da bi lastna režija zahtevala več denarja in predvsem časa kot organizirana aktivnost. Veliko turističnih agencij vodijo pari, kjer je eden od življenjskih sopotnikov tujec. Robert, ki je poročen z lastnico agencije, katere storitve smo koristili, nam je razodel, čemu je tako: »Zelo težko je dobiti vizo, ki omogoča poslovanje. Če imaš nekoga, ki mu lahko popolnoma zaupaš investicijo in veš, da te ne bo opeharil, ker bo uradno vse njegovo, potem so zadeve lažje. Vse upravne in sodne zadeve so zelo počasne, razen če koga podkupiš. Korupcija je zelo razširjena.« Njegovi ženi Vidalig smo bili očitno dovolj všeč, da nam je za solidno ceno ponudila bivanje v njuni hiši na obali. Bili smo še zdelani od pohoda, zato smo se veselili počitka na karibski plaži.

V Punti Arenas na polotoku Araguá nas je res čakala nedotaknjena peščena milina, toda … preden smo jo dosegli, smo bili primorani ugotoviti nedoločenost besed marina in policija. Z ribičem Gusamom, ki naj bi nas prepeljal čez morje, smo bili namreč zmenjeni v marini pristanišča Cumaná. Čakali smo v družbi trajektov, vendar smo začeli sumiti, da nismo na pravem mestu, saj nihče ni vedel, kje naj bi bili ribiški čolni v smeri Punta Arenas. Telefonski klic kasneje smo bili dogovorjeni pred pristaniško policijsko postajo. Povprašali smo za napotke in trije ljudje so nas napotili v tri različne smeri. Ker nismo povsem zaupali v našo španščino, smo se oklenili mnenja edinega prodajalca, ki je znal angleško: »Če greste peš, je deset minut daleč, ampak vzemite taksi, ker je to najbolj nevaren predel in vas bodo takšnele, z velikimi nahrbtniki gotovo oropali. Pravimo mu Trinidad.« V redu. Peljali smo se do policijske postaje, toda o ribičih ni bilo ne duha ne sluha, še pomola ni bilo na spregled.
Na ulici smo poiskali telefon in po pogovoru izvedeli, da obstajajo tri različne policije in naša sploh ni v marini. Nazaj v marino torej. Taksist nas je odložil pri trajektih, toda kraj ni bil pravi. Spet telefonski klic in dogovorili smo se, da Gusamo raje poišče nas. Končno na čolnu, smo videli, da obstaja še ena manjša marina za barke in ribiške čolne. Včasih je lahko pomen nekaterih pojmov lahko zelo površen in posledično razumevanje svobodno.
Po debeli uri in pol orientacijskih podvigov v marini smo končno dosegli Punta Arenas in njeno oddiha vredno plažo, kjer so nam družbo delali zgolj ribiški čolni pred domovanji domačinov in Robert. Ko smo ugotovili, da nam bo tri obroke na dan pripravljal šolan francoski kuhar z desetletji izkušenj v andorski restavraciji, se nam je kar milo storilo, saj je bila zadnja izstopajoča kulinarična izkušnja post na tuni in kruhu. Običajni obroki, ki smo jih bili deležni v državi, tudi niso bili ravno cvet okusnosti, kajti hrana v Venezueli bolj kot na brbončice vpliva na zvišan holesterol in zamašenost žil. Priljubljen nadomestek za kruh pri zajtrku ali prigrizek čez dan je arépa, ki jo ocvrejo v olju in prerezano napolnijo z nadevom po želji. Empanadas po načinu priprave niso daleč, le testo je drugo in polnilo je z njim objeto. Nezačinjene rezine paradižnika, kumare in čebule so bile najpogostejša oblika solate, vendar precej bolj užitna kot naribano korenje in surovo zelje z bogatim vezivom majoneze. Slednja je ob ostalih omakah v velikih količinah prisotna v hitri hrani, ki so ji namenili največ domišljije. Hot dog meji na umetnost, Dejan pa je ob naročilu ekstra hamburgerja med rezini štručke dobil: pleskavico, šunko, slanino in ocvrto jajce. Pretiravanje z mastjo ni edina hiba, saj so sokovi, alkohol, jogurti, vključno z navadnim, čokolada in v nekaterih primerih celo kruh presladkani. Seveda obstajajo svetle izjeme, kot so koruzne palačinke cachapas, vendar jih je iskati predvsem v morskih sadežih in ribah, če le niso ocvrte.

Najzanimivejša vožnja nas je počakala vse do zadnjega premika. Ko smo s čolnom prečkali ožino do pristanišča Cumana, je bil na naši desni zasidran dobršen del venezuelske morske flote. Že prejšnje dni so nebo česali helikopterji ter letala, kajti pred vrati je bil državni praznik, posvečen dnevu rojstva Simona Bolívarja, in vojaška proslava naj bi bila temu primerna. Odrinili smo dan prej in zjutraj na avtobusni postaji ugotovili, da vozni redi silijo v menjavo vozila v Caracasu, če nočemo čakati na nočno vožnjo. Vdali smo se razmeram.
Choroni, kamor smo bili namenjeni, je priljubljeno letovišče predvsem prebivalcev glavnega mesta, ki ga napolnijo ob vikendih. Ker nismo imeli rezervacije za prenočišče in je bil praznik na petek, je bilo nujno, da smo tam dan prej in tako povečamo možnosti za spanje pod streho.
V glavno mesto smo prispeli na, kakopak, napačen avtobusni terminal za nadaljevanje poti. Najeti smo morali taksi, da nas je pripeljal do pravega. Cijazili smo se v popoldanski prometni konici, tako da smo terminal dosegli šele ob mraku. Tam je bil kaos. Kot bi se celo mesto odločilo uporabiti prav avtobus v našo smer. Vrsta se je vila prek dveh nadstropij, tako da bi gotovo čakali do jutra. Po skoraj uri prekladanja po postaji in tuhtanju, kaj nam je storiti, smo moči združili z dvema domačinkama, katerih ena je prav tako hotela do Choronija. Najeli smo por puesto (deljeni taksi), vendar voznik ni hotel peljati dalj kot do mesta, ki je še dve uri oddaljeno od želene postaje.
Taksist je bil srečna izbira, saj je bil očitno eden izkušenejših v svojem cehu. Iz stranske ceste, ki je prečkala štiripasovno avtocesto smo namreč videli zastoj brez kraja. Že med vožnjo se je začelo rajanje v pričakovanju podaljšanega vikenda. Pri pitju piva je pomagal tudi voznik, janeževega žganja se je vzdržal. Okrog desetih zvečer smo menjali taksi. Ena sopotnica je odpadla, ostale nas je čakala še ovinkasta cesta čez hribovje pred obalo. Angelica, s katero smo delili avto, je vztrajala pri janeževem žganju, tokrat je pomagal tudi voznik. Punca je bila dobro oborožena za žuranje, saj je kmalu na plan potegnila še kokain, ki ga bojda kot rekreacijsko drogo uporablja mnogo Venezuelcev. Z robom vizitke je odbrala merico in jo sunkoma potegnila skozi nosnico, nato je enako ponovil taksist. Vseeno mož ni divjal, čeprav je ovinke rad sekal in se enkrat komaj izognil nasproti vozečemu tovornjaku. Po približno petnajstih urah v seštevku z mnogo presedanji smo končno dosegli Choroni.

Umeščen v srce narodnega parka ima Choroni vse atribute za prikupnost. Tik ob obali se dvigajo hribi, ki nadrobijo peščene zalive turkiznega karibskega morja, ne bi se jih branil noben pirat. Najlažji dostop do večine je s čolni, najbližja plaža pa le streljaj od naselja. Prostran palmov gozd v ozadju nudi celodnevno senco, ki je ob našem obisku nudila zatočišče šotorskemu naselju.
Gostovanje je bilo masovno. Presenetila nas je številčnost slokih deklet, saj jih med dotedanjo potjo nismo bili vajeni, kar glede na običajno dieto niti ni čudno. Vseeno je Venezuela država z največ titulami lepotnih tekmovanj v zadnjih petdesetih letih, vendar skrivnost tiči drugje. Za bodoče misice obstajajo posebne šole, kjer jih od malega pripravljajo na prevzem lente, vse skupaj pa financira televizijska postaja, ki je svoje delovanje posvetila izkoriščanju in vzdrževanju vročičnega spremljanja svečanih prireditev ob izborih za lepotne naslove. Svojo skodelico so v Caracasu pristavili tudi ponudniki lepotnih popravkov, ki naj bi delovali v najbolj donosni industriji na kontinentu. Mnogo bujnih referenc smo videli na plaži v Choroniju. »Včasih so otroci premožnih venezuelskih družin za petnajsti rojstni dan dobili križarjenje po Karibih. Danes si hčerke velikokrat raje zaželijo novo oprsje,« je povedal David.
Zvečer se je dogajanje prestavilo na bulvar. Rajanje so ogrevali ulični umetniki. Ljudje so se opajali na različne načine in v igri je bilo veliko piva, ruma in guarapite, lokalne mešanice janeževega žganja, pasijonke ali kokosa in sladkorja. Kasneje so v akcijo stopili igralci afriških bobnov tambúras. Plesalci istoimenskega plesa, ki so ga s seboj prinesli sužnji, prepeljani čez ocean za delo na plantažah, so se samohotno pojavljali med zbrano množico. Ampak niso bili edini. Salsa in njena venezuelska različica merenge sta odzvanjali in nekdo nam je zaupal, da pri Venezuelki najuspešneje prebiješ led, če rečeš: »Quiero aprender salsa. (Rad bi se naučil salso.)« Zmogljivi zvočniki avtomobilov so delali s polno paro. Zavidljiv odstotek je imel najnovejšo zvočno opremo, nekateri celo ekrane za DVD predvajalnike na hrbtišču sprednjih sedežev. Pri najbolj glasnih so se spontano tvorile skupine in tudi mi smo se ustavili pri vozilu, katerega lastnik je imel v prtljažniku mešalno mizo in je na ulico postavil zvočnik. Okrog treh zjutraj je na balkon za mir prišla prosit mama s hčerko, toda nič se ni spremenilo, dokler prekrokane noči ni pregnalo bližanje dneva.
Venezuelci si ne jemljejo časa zgolj pri zabavi. Tudi prodajalka v pekarni pogosto najprej konča klepet s sodelavcem, preden postreže, čeprav si edina stranka in je že nekaj minut prej nakazala, da te je opazila. To je samo ilustracija ležernega donosa, ki ga imajo domačini do sveta, in ne delajo nikakršnih razlik do tujcev. Barantanje ne obstaja, cene so, kakršne so. Pogosto nenavadno visoke, kar je posledica uvoza večine izdelkov. Nihče se ne meni na zanemarjenost vseh vej gospodarstva, razen naftne industrije. Po državi, ki se kiti s toliko pristne narave, potuje izredno malo turistov in razglednico vidiš le izjemoma. Mnogo delovnih mest bi lahko ustvarili, toda zaenkrat ni potrebe, saj zaloge črnega zlata še niso pošle. Zjasni se, zakaj je v takem sistemu toliko ljudi prikrajšanih za dobro življenje. Revščina na prvi pogled, v obliki beračev na cestah, ni očitna, vendar dnevno časopisje, ki v Caracasu v enem vikendu našteje več kot sto smrti zaradi streljanja, kaže slab trend. Kaj pa predsednik Chávez? »Ah, Chávez pa šteje denarce,« jih veliko reče.

junij, julij 2009

Gašper Kokot